Kaj na kratko napisati o sebi?. Kot prvo, sem žlahtni letnik 1966. Otrok sproščenih 60-tih in 70-tih let. Dete socializma, turbulentnih in kaotičnih 80-tih, tranzicijskih 90-tih in turbokapitalističnih v novem mileniju. Ni kaj, v vsakem sistemu je bilo po svoje lepo in zanimivo, v času hiperinflacije v bivši Jugi in balkanskih vojn tudi težko. Od kar pomnim, sta me zaznamovala glasba in fotografija. Za fotografijo vem, zanjo me je navdušil oče. Še kot osnovnošolca me je seznanjal z osnovami fotografije in še posebej mi ostajajo v spominu ustvarjanje črnobelih fotografij, ki sva jih skupaj izdelovala v domači miniaturni kopalnici.Za glasbo pa že nisem več tako prepričan. Očaranost z njo je verjetno prišla z zmago Abbe na Evroviziji leta 1973, kamor mi najdlje seže spomin iz mojih rosnih let. Kakorkoli, za rock glasbo vem, da sta me navdušila bratranca Bojan in Damjan že sredi 70-tih. Začel sem s Sweet, Slade, nadaljeval s Free, Led Zeppelin, Black Sabbath, AC/DC, ..., kasneje je prišel tudi punk in ostale rockovske pritekline.

Barcelona; Foto: Sabina

Nadalje sem rokenrol odkrival s številnimi prijatelji, s katerimi smo si delili glasbeni okus in obiskovanje koncertov. V začetku 80-tih, ko sem pričel hoditi v srednjo šolo, so bili zelo popularni šolski plesi v Brežicah, tudi koncerti v Krškem. Predvsem v nekdanji Baraki v Krškem, kjer se je s Polsko malco v teh krajih prvič rodil tudi punk. Nadaljevalo se je z obiski koncertov v Ljubljani in tudi drugod po takratni Jugoslaviji. Več o teh izkušnjah lahko vidite v galeriji z vstopnicami, ki so se mi nabrale v vseh teh letih. Glasbeni okus se mi je z leti dopolnjeval, tako, kot se je spreminjala sama glasba, katero sem redno spremljal. V 80-tih predvsem preko radijskih oddaj Novi/Drugi val na Radiu Slovenija in Rock Expres na zagrebškem radiu. Obe sta zelo zaznamovale moj glasbeni okus, ki se mi je tisti čas od klasičnega rocka začel nagibati k alternativnemu rocku. Požiral sem tudi glasbene časopise, predvsem Džuboks, Ritam,…

Pri glasbi mi je pomembno predvsem to, da ni banalna, niti preplehka in neiskrena. Kot zaljubljenec v kitare, sem z lahkoto presegal meje med klasičnim rockom, punkom, novim valom, post-punkom, alternativo, indie-rockom in popom. Na nek način so me recimo The Clash, Pankrti, Ramones, Husker Du in drugi junaki oblikovali v osebo, kot sem še danes. Sam mislim, da se od najstniških dni nisem pretirano spremenil. OK, postal sem bolj izkušen in zrel, a v srcu enak. Še vedno se rad odpravim na koncerte, po potrebi tudi v tujino. Fascinacija z glasnimi in drznimi kitarskimi ritmi še traja. Postala je del in način mojega življenja, razmišljanja, tudi uporništva. Slednje predvsem v smislu izogibanja črednemu nagonu in razmišljanja z lastno glavo.